Starodobniki - avtomobili, ki ustavljajo čas

V zadnjih letih je na naših cestah opaziti vedno večje število izstopajočih avtomobilov, bodisi zaradi njihove oblike, velikosti, zvoka ali pa kričeče barve. Največkrat pa se naše glave obračajo za lično zloščenimi, karoserijsko popolnimi starodobniki, ki svoje prave atribute skrivajo šele pod pokrovom motorja. V Sloveniji se lahko pohvalimo z mnogimi klubi, prireditvami, razstavami in celo dirkami, kjer so v ospredju prav stara vozila, ki morajo izpolnjevati stroge kriterije in zakonodajo, preden lahko ponosni lastnik na avtomobil obesi značko »OLDTIMER«.

Osnovni pogoj pri certificiranju starodobnika je starost vozila (najmanj 30 let), sledi ohranjenost oz. skladnost z originalno konstrukcijsko sestavo in obliko ter pogoj, da se avtomobil ne uporablja za vsakodnevne prevoze. Hkrati pa mora izpolnjevati pogoje za uvrstitev v enega od štirih razredov starodobnikov, ki so:

• Starodobno avtentično vozilo Teh na naših cestah najdemo najmanj, saj morajo biti prav vsi zunanji in notranji deli avtomobila originalni, karoserija pa ne sme biti barvana oz. obnovljena. Edini deli, ki se lahko razlikujejo od tistih, ki jih je vozilo imelo ob prihodu iz tovarne, so pnevmatike, svečke, akumulator in ostali potrošni material, ki pa mora vseeno ustrezati specifikaciji iz obdobja izdelave vozila.
• Starodobno originalno vozilo Največkrat gre za vozilo, ki je bilo garažirano, lepo vzdrževano, vseeno pa je tudi služilo svojemu namenu in »vknjižilo« kar nekaj kilometrov poti. Tolerirajo se posegi v karoserijo (barvanje, kromiranje) in tudi notranjost, vendar le v stilu obdobja izdelave avtomobila. Enako velja za vse iztrošene zunanje in notranje dele vozila.
• Starodobno restavrirano vozilo Vozilo, ki je delno ali popolnoma obnovljeno, znana pa je tudi njegova preteklost. Možna so tudi malenkostna odstopanja od proizvodne specifikacije, vendar morajo biti vsi elementi v največji možni meri podobni delom iz obdobja izdelave vozila.
• Starodobno sestavljeno vozilo Velikokrat je za restavriranje močno iztrošenih avtomobilov potrebno »sestavljanje« oz. kombiniranje delov iz dveh avtomobilov. Avtomobilu, ki je boljše ohranjen, se pridruži še isti ali podoben tip (največkrat nevoznega) avtomobila, ki postane t. i. donator delov za boljše ohranjeno vozilo. Končni produkt je sestavljeni starodobnik.

Avtomobile natančno pregleda strokovna komisija, ki na koncu tudi določi razred oz. kategorijo. Licenco za starodobnika je treba obnavljati na nekaj let in vedno znova dokazovati ohranjenost in namembnost avtomobila.

Pri dokumentaciji za vpis statusa starodobnika vam pomagajo tudi v REGIA GROUP, PE PRIMSKOVO (pisarna SVAMZ 041 989 191).

Že po samem uvodu v ta zapis je dokaj jasno, da je za lastništvo oldtimerja treba imeti ogromno strasti. Tudi tehnično znanje je velik plus. Malce prostornejša garaža in več kot le osnovni komplet orodja pa sta že predpogoj. Vse to pa je pogojeno s stroški, a kot vemo, strast nima cene! In prav ta strast je skupna vsem lastnikom starodobnikov. Pa ne gre le za finance. Gre za ure in dneve, preživete v garaži. Ali pa pot v Nemčijo ali na Škotsko po originalni avtomobilski del. Pa vikend na razstavi oldtimerjev ali pa tedenska tura in vožnja po okoliških državah v družbi enako mislečih. Da, lastništvo starodobnega avtomobila se lahko hitro sprevrže iz ljubezni v hobi, iz hobija v strast, ta pa kmalu v način življenja. Ne da bi bilo s tem karkoli narobe, ravno nasprotno! Ohranjanje zgodovine je ena najpomebnejših lastnosti človeka oz. civilizacije.

Vsako ohranjanje zgodovine pa stane. Čeprav samo lastništvo starodobnika ne predstavlja večjega stroška, pa to ne velja za samo obnovo avtomobila. Če želite zadostiti strogim pogojem ocenjevalne komisije, se bo za iztrošene dele treba močno potruditi in velikokrat na stežaj odpreti denarnico. Na srečo pa to ne velja vedno, saj je v zadnjih letih kot starodobnike mogoče registrirati tudi avtomobile, ki jih redno srečujemo na naših cestah. Citroën Spaček, Golf prve in druge generacije, Renault 4 (»Katra«), Opel Kadett … Vse to so avtomobili, ki se že lahko kvalificirajo za starodobnike. Pogoj je seveda redno vzdrževanje in uporaba primernih nadomestnih delov. Vendar pa je končna cena takšnega starodobnika neprimerno nižja od obnove avtomobilov iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Pri stroških obnove avtomobila pa nas na koncu nagradi tudi država, saj so lastniki starodobnikov na podlagi certifikata upravičeni do 80-odstotne olajšave pri plačilu letnega nadomestila za uporabo cest. Tudi zavarovalnice lastnikom oldtimerjev priznavajo popuste pri letnem zavarovanju, starodobno vozilo pa je oproščeno tudi davka na motorna vozila.

PRAVI OLDTIMER ZA VAS

Če tudi vi razmišljate o starodobniku, ki bi vam polepšal vikend izlete, vas popeljal v otroške sanje in vam pognal kri po žilah že ob samem zagonu motorja … Morda ste želji bliže, kot izgleda na prvi pogled, saj je opcij, ki to omogočajo, kar nekaj.

• Ob zgoraj omenjenih predpogojih (velika garaža, primerno orodje, tehnično znanje …) si lahko poiščete avtomobil in pričnete z obnovo sami. Z nekaj truda in sreče boste kmalu lahko registrirali svoje lastno starodobno vozilo.
• Finančna konstrukcija je morda najpomembnejši del priprav, saj lahko predstavlja razliko med uspešno zaključenim in nikoli dokončanim projektom.
• Poznana zgodovina avtomobila. Pred nakupom zahtevajte vso dokumentacijo – brez tega avtomobila ne bo mogoče registrirati kot starodobnika. Prav tako kot avtomobil pa preverite tudi prodajalca.
• Pred nakupom si avto oglejte s strokovnjakom, najraje z nekom, ki ima praktične izkušnje z restavriranjem in obnovo avtomobilov. Ne zaupajte na besedo, vedno zahtevajte papirje, dokumente …
• Napravite načrt obnove, ki naj zajema čim več detajlov in natančen stroškovnik. Z izvajalci se dogovorite vnaprej in imejte pripravljeno večino delov, za katere ste že prepričani, da bodo potrebni menjave.
• Ne dovolite, da se delo zaustavi. Prav tako kot stara lokomotiva tudi tovrstni projekti tečejo relativno netežavno, dokler se ne ustavijo. Za ponovni zagon pa je potrebne veliiiko energije.