Veliki intervju s fantastično Nino Jerančič

Najboljša slovenska dirkačica, ki je osvojila piste mnogih svetovnih prvenstev, tudi Formule 1, in ena izmed najzaslužnejših za podiranje Guinessovega rekorda v hitrosti, je v novi e-reviji iskreno spregovorila o krutem, a lepem dirkalnem svetu.

Najboljša slovenska dirkačica, ki je osvojila piste mnogih svetovnih prvenstev, tudi Formule 1, je iskreno spregovorila o zaodrju krutega, ampak lepega dirkalnega sveta. Intervju, ki ga berete, je bil prvotno objavljen v e-reviji Zgodbe s ceste. Najnovejšo e-revijo najdete na tej povezavi.

Nina, kakšno je vaše doživetje dirkalnega sveta? Zaupajte nam, imate morda v svojem telefonskem imeniku znano zvezdo med dirkači?

Dirkalni svet, ko te enkrat osvoji, te osvoji za vedno. Pravijo, da postaneš »zasvojen z bencinom«. Drži! Dirkanje je življenjski slog, ni samo šport. Imela sem srečo, da se je oče že prej ukvarjal z dirkaštvom, tako da sem bila že od rojstva vpeta v ta svet in zato je bilo zame vse dogajanje zelo naravno, saj sem z njim odraščala. Zelo težko bi »plastično« opisala, kakšen je dirkaški svet. Lep je, a krut in težak, sploh za žensko. Vendar tudi veliko daje. Ogromno je žrtvovanja, odpovedovanja, živiš drugače od povprečja. Ko sem bila najstnica, sem seveda tudi pomislila: »Joj, zakaj tudi jaz ne morem početi stvari kot moji vrstniki?« Ampak zdaj, ko sem odrasla in pogledam nazaj, vem, da ne bi te izkušnje zamenjala z ničimer. Ničesar za nazaj ne bi spreminjala. Videla sem veliko sveta in še več doživela. Dobila sem izkušnje, ki se mi še danes obrestujejo na vseh področjih, tako v življenju kot tudi v službi.

V telefonskem imeniku imam nekaj dirkaških zvezd, vendar ne bi izpostavljala nikogar. (smeh) Veliko fantov dirkačev, ki sem jih spoznala v času kariere, je pozneje tekmovalo tudi v Formuli 1, uspelo jim je in postali so zvezde. Trudim se ohranjati stik z njimi, tudi kot novinarka. Ko si enkrat del te »karavane«, se vsi med seboj poznajo. Tu in tam se z nekaterimi še vedno kaj slišimo prek družbenih omrežij.

Imajo profesionalni dirkači skupno lastnost, ki je ključna za uspeh v dirkaštvu?

Težko bi vse profesionalne dirkače postavila na en skupni imenovalec. Verjetno bi kdo, ki se s tem ne ukvarja, rekel, da moreš bit malo nor. Skupni imenovalec pa je želja. Želja po zmagi. Edino to šteje! Pravi dirkači nikoli ne tekmujejo za prvo, drugo ali četrto mesto. Samo zmaga ali nič. To je skupna lastnost zmagovalcev. Vsak pa je malo drugačen. Če pogledamo nazaj in se spomnimo zvezd v Formuli 1, vidimo, da je vsak imel malo drugačno lastnost. Schumacher je bil na primer vzoren dirkač, ki je vedno poudarjal pomen treninga. Potem pa imaš ekstreme, kot je bil »žurerski« James Hunt, ki je pravil, da je »seks zajtrk prvakov«. Danes si take pristnosti v komunikaciji športniki ne morejo več privoščiti. Vse, kar se dogaja zunaj aren, je zrežirano. Dirkači morejo bit vzorni in brez škandalov, morajo se lepo pogovarjati. Vse je vodeno, načrtovano. Tako šport na neki način izgublja čar, vse je povezano z denarjem. Tudi pokrovitelji imajo nekatere zahteve, tako da na koncu postaneš tisto, kar si želijo drugi.

Kot pri vsakem športu pa je tudi v dirkaštvu potrebno vsaj malo talenta. Veliko pa pomeni trening, prevoženi kilometri. Če ima oseba razvit strah do hitrosti, se s tem športom zagotovo ne more ukvarjati. Vse ostale lastnosti pa se da natrenirati. Trening razvija talent.

Leta 2014 ste dosegli izjemen rekord – 221,072 kilometra na uro med 24-urno dirko. Kakšni so občutki med tako hitro vožnjo?

Cilj je bil podreti Guinnessov rekord. Že od nekdaj je bila moja želja voziti 24-urno dirko in takrat se mi je želja uresničila. Občutek je dober, res dober. Imela sem še to čast, da sem vozila ravno v času sončnega vzhoda. To se mi je takrat najbolj vtisnilo v spomin … Lepo je bilo!

Zaradi intenzivnih treningov med svojo kariero ste zagotovo morali kaj žrtvovati. Katera je največja žrtev, ki ste jo morali sprejeti za uspeh v dirkalnem svetu?

Treba se je bilo držati discipline, vsak dan sem imela obveznosti in treninge, res sem veliko manjkala v šoli. Vzporedno sem še smučala … Na koncu se izkaže, da je disciplina potrebna, da lahko sploh vzdržiš ves ta pritisk. Kot najstnik imaš tudi veliko energije in jo lahko usmeriš v uspeh. Spomnim se, da sem se na daljših poteh na Švedsko velikokrat učila, nadomeščala zamujeno in reševala naloge, da bi lahko v šoli vse opravila pravočasno. Moji vrstniki so se ob koncu tedna zabavali, jaz pa sem morala iti zgodaj spat, ker sem imela zgodaj zjutraj priprave na tekmovanje. To je treba sprejeti, pluse in minuse. Po drugi strani pa sem že zelo zgodaj spoznala svet, potovala v Hongkong in drugod, kjer sem videla in se naučila marsikaj. Niti nisem poznala drugačnega načina življenja, saj je bila cela družina vpeta v adrenalinski dirkaški svet.

Kaj vse vam je dala in kam vas je pripeljala kariera v avtomobilističnem svetu?

Skoraj vsak dan se srečujem s situacijami, pri katerih črpam iz svojih preteklih izkušenj. Ko mi spodleti, ko mi v nečem zaradi »tehničnih« ovir ali sebe ne uspe … V športu se »natreniraš«, da moraš ne glede na vse iti naprej. Tako se tudi v vsakdanjem življenju naučiš delovati tako, da se ne zlomiš. To modrost poskušam prenesti tudi na hčerki, da sta vztrajni. Ne lažem jima, da lahko postaneš, kar koli hočeš, ker ni čisto res, vedno moraš imeti določene predpogoje. Če pa je želja realna, bosta vztrajni in jo bomo lahko omogočili, jo bosta dosegli. Samo vztrajen moraš biti. Tudi sama se moram večkrat spomniti na to. Če si nekaj zadaš in si za to tudi prizadevaš, ti bo uspelo. Moraš pa si zapomniti, da je pot ovinkasta in da lahko dvakrat ali pa trikrat padeš v jamo, preden prideš na cilj. Danes starši poskušamo otrokom veliko prihraniti, kar mogoče meni, ko sem bila mlajša, ni bilo prihranjeno. Ne pustimo jih pasti, ampak ravno na izkušnjah se učimo. Preveč zaščitniški smo in poskušamo jih obvarovati pred vsakdanjimi situacijami, to ni prav. Da bi se otrok razvil v samostojno osebo, mora skozi »težji del« procesa, torej spoznati tudi svoje padce. Vzporedno z dirkanjem sem trenirala tudi alpsko smučanje. Spomnim se, da sem bila stara osem let, ko so me poslali za en teden smučat v Avstrijo. Že takrat sem morala odgovorno ravnati z denarjem. Tako sem se naučila odgovornosti. Danes pa svoje otroke zavijamo v vato.

Zagotovo sem pridobila tudi nekakšne vrednote, veliko sem se naučila, spoznala veliko kultur in načinov delovanja. Ko sodeluješ poslovno z zares velikimi blagovnimi znamkami, se naučiš marketinga iz prve roke in v praksi. Spoznaš, kako vse deluje na najvišji, profesionalni ravni. S tega vidika lahko rečem, da me je ta izkušnja tudi na tem področju obogatila in sem pridobila veliko znanja.Najverjetneje sem se tudi zato začela ukvarjati z marketingom, vendar se nisem zavestno odločila, tako kot se nisem niti za novinarstvo. Kot študentka sem začela pisati kolumno pri Martinu Česnu za Avto magazin in potem me je ta pot vodila naprej. Čisto naravno so stvari tako potekale.

Kakšna je prepoznavnost Slovenije v dirkaškem športu in kaj lahko pričakujemo od nadaljnjega razvoja dirkaštva pri nas?

Spomnim se, ko je Jugoslavija ravno razpadla. Na evropsko prvenstvo leta 1992 sem prišla z avstrijsko in slovensko licenco v kovčku. A slovenska takrat še ni bila veljavna … K sreči sem bila že dovolj uveljavljena športnica, da so organizatorji razumeli situacijo in na hitro uredili, da sem lahko tekmovala. Slovensko zastavo sem jim zrisala kar na licu mesta, da so jo lahko v tistem tednu sešili, če bom slučajno na zmagovalnem odru.

V Sloveniji smo na žalost organizacijsko slabi, kar se pozna tudi v avtomobilskem športu. Ta je specifičen, zelo drag, primanjkuje pokroviteljev, težko se je prebiti naprej. Jaz sem imela dobre možnosti, ker je cela družina podpirala avtomobilizem. Nekateri posamezniki in organizacije se zelo trudijo na tem področju, vendar ni pričakovati, da bi Slovenija lahko postala nekakšna velesila na tem področju. Nimamo niti primerne infrastrukture, torej stez, kar je škoda, saj smo Slovenci tehnični narod in nas take reči zanimajo. Spominjam se gorskih dirk, ogromno ljudi jih je prišlo gledat, ljudje imajo to radi. Ampak, na žalost, pri nas ni prostora za avtomobilski šport. Ko sem bila v samem vrhu, smo imeli še uporabno stezo v Portorožu. Z mojimi poznanstvi smo takrat uspeli organizirati dirko, ki se je je udeležila sama smetana tistega časa. To je bilo delo nas, navdušencev tistega obdobja. Nekateri posamezniki, ki smo tekmovali v tujini, smo si prizadevali, da bi tudi v Sloveniji dosegli višjo raven, a je šport zaradi slabe avtomobilistične organizacije v Sloveniji nekako zamrl.

Predvsem manjkata infrastruktura ter zadostna podpora države in institucij, ki bi finančno spodbujale njegov razvoj. Prizadevala sem si za stezo, da bi lahko mnogi, ki želijo sproščati tovrstno energijo, slednjo sproščali na stezi, in ne na cesti. Da bi to počeli varno.

Vaš vsakdan danes in pred nekaj leti se nedvomno zelo razlikujeta. Eden glavnih elementov, ki ga ni več, je dnevna doza adrenalina? Jo pogrešate in nadomeščate s katerim drugim športom?

Vedno sem znala ločiti dirkanje in vsakdanje življenje. To sta bila zame dva različna svetova! Danes se ne enačim več z dirkanjem. Včasih se spomnim, kako je bilo, ampak si mislim: »To je bilo to, to poglavje je zaključeno.« Zagotovo pa včasih pogrešam adrenalin. Zato grem občasno na stezo, kjer se spomnim in se zavem, kako dobro mi je bilo in kako rada sem dirkala. Zdaj se posvečam drugemu poglavju – materinstvu, ki ne nazadnje tudi vsebuje veliko adrenalina in izzivov, nikoli mi ni dolgčas. Posredno sem še vedno vpeta v dirkanje, saj je moj brat Domen prevzel tekmovalno moštvo, ki večinoma deluje v tujini.

Drug šport? Moram priznati, da nisem bila nikoli ena izmed tistih, ki začnejo teči in jih to zasvoji na način, da tečejo celo življenje. Moram se prisiliti, da je gibanja dovolj, vendar ga je zagotovo premalo. Zdaj, kot mama z obveznostmi, tekam za otroki. (smeh)

Kaj pa v vsakdanjem prometu, ste glavni voznik osebnega avtomobila ali ga prepustite partnerju?

Na cesti ne vozim hitro, nikoli nisem imela te potrebe. Deloma tudi zaradi tega, ker sem bila veliko medijsko izpostavljena. Vozila sem sponzorske avtomobile, kjer je vedno pisalo, kdo ga vozi, in tudi zaradi tega sem želela biti vzor na cesti. Vsakdanji promet je eno, dirkališče je drugo. Adrenalin, svojo potrebo, sproščam na dirkališču. Moja najljubša steza je Mugello v Toskani, ki je uradna steza Ferarrija. Na tisti kraj imam lepe spomine. Steza je sicer zelo zahtevna, ampak ravno zato me je od nekdaj tako privlačila, bila mi je v izziv.

Glede osebnega avtomobila … Tudi moj partner se je ukvarjal z dirkami. (smeh) Tako da med nama ni razlike. Pravilo obeh je, da poskušava biti vzor otrokom. Cesta je veliko nevarnejša kot dirkališče. Voznikom svetujem predvsem strpnost, ki je manjka. Bolje priti na cilj pozneje kot pa nikoli.

Če bi se vam pokvaril osebni avtomobil nekje na cesti, ali bi ga znali za silo popraviti?

Avtomobila ne bi znala popraviti, sploh teh novodobnih ne. Pri kartingu pa je drugače, ker je manjši, tam bi mogoče že kaj znala. Vedno so me povezovali s tem, ampak dirkaštva in mehaništva ni mogoče primerjati. Naloga dirkača je povedati, kako se avtomobil obnaša na cesti, svetovati spremembe pri nastavitvah. Predvsem pa prepoznati spremembe, ki so bile narejene v nastavitvah, in stremeti k temu, da si hitrejši. Dober dirkač pozna svoj avtomobil tako dobro, da prepozna in čuti vsak spremenjen milimeter, ve, kaj se dogaja z njim, in zna oceniti, ali je boljše ali slabše.

Dirkanje je nevaren šport. Ali ste se kdaj znašli v kritični situaciji? Zadnja leta se veliko govori o električnih avtomobilih. Mislite, da obstaja možnost, da bo elektrika nadomestila gorivo tudi v dirkaških vodah?

Dirkanje spada med bolj tvegane športe, vendar pa moram priznati, da sem se v avtomobilu vedno počutila varneje kot pa, denimo, na smučeh. Prišli so tudi trenutki, ki bi lahko bili usodni, vendar o tem ne smeš »premlevati« prav dolgo, če se ukvarjaš s tem. Vedno znova preizkušaš meje in to je zelo adrenalinsko, a hkrati se zavedaš nevarnosti.

Elektrika je prihodnost, pravijo. Kar nekaj avtomobilističnih in tudi motociklističnih tekmovanj že poganja elektrika, pa vendar je vonj po gorivu težko nadomestiti. Težko si predstavljam, da bi na dirkališčih nekoč elektrika povsem nadomestila gorivo.

Najljubši spomin iz dirkaške kariere in mogoče kakšna neuresničena želja?

Težko bi se odločila za najlepši dirkaški spomin. Iz kartinga so nekateri prijetni spomini, pozneje tudi iz avtomobilizma. Iz vsakega obdobja je nekaj. Težko bi se odločila samo za enega. Ali imam kakšno neuresničeno željo? Vedno sem si želela nastopati na 24-urni dirki v Le Mansu. Ta je ostala neizpolnjena.

Za konec - Nina, vaš nasvet za vožnjo v spomladanskem času?

Spomladansko čiščenje naj se zgodi tudi v avtomobilu, ne samo doma. Takrat avtomobilu dobro dene pranje podvozja, pa tudi notranje čiščenje je lahko spomladi temeljitejše, saj avtomobil lahko dobro prezračimo in tudi posušimo. V pomladnih mesecih je več dežja, zato naj bo čistilo za steklo naš redni sopotnik. Še posebno moramo biti pozorni na kolesarje in motoriste, ki smo jih pozimi malce pozabili. Preverimo tudi, ali so letne pnevmatike še dovolj varne za naš jekleni konjiček. Nikoli pa ne pozabimo na redni servis, saj je preventiva boljša kot kurativa.